Jedkanje - drugi del / Etching

Tudi verižice pridno kopnijo, zato je bil čas, da naredim nove. Nekaj po naročilu, nekaj za darilo.




Spet sem se igrala z vzorci in nekatere so prav lušno izpadle. Tokrat sem naredila še 2 prstana.

Tole je zadnja objava letos. Želim vam lepo praznovanje novega leta, naj vam prinese kar si obetate. Predvsem pa bodite srečni.

V razmislek pa objavljam tole zgodbo (avtor je žal neznan).
Nedavno sem bral knjigo v kateri je življenje primerjano s potovanjem z vlakom. Bilo je zelo zabavno branje...

Življenje je kot potovanje z vlakom. Ljudje vstopajo in izstopajo. Pri ustavljanjih se znajo zgoditi prijetna presenečenja. Človek doživlja srečne trenutke, ampak tudi nezgode, nesrečo, žalost.

Ko se rodimo in zakorakamo v vlak, se srečujemo z ljudmi za katere mislimo, da nas bodo spremljali med vsem našim potovanjem. Na primer naši starši…

Na žalost, resnica je povsem drugačna. Slej ko prej bodo oni izstopili iz vlaka in nas zapustili brez svoje ljubezni, svoje naklonjenosti, nežnosti, brez svojega prijateljstva in svoje družbe.

Oziroma, na vlak bodo vstopale druge osebe, ki bodo lahko pomembne v našem življenju. To so naši bratje in sestre, naši prijatelji in ljudje, ki jih srečujemo in jih imamo radi v svojem življenju.

Mnoge osebe, ki vstopajo, gledajo na potovanje kot na kratek sprehod. Drugi pač na svoji vožnji skozi življenje najdejo samo žalost... So pa tudi taki, ki so za čas vožnje vedno pri roki in pripravljeni pomagat tistim, ki potrebujejo pomoč.

Mnogi po svojem izstopu iz vlaka puščajo za seboj trajno hrepenenje. Mnogi nas postavljajo v globoko neprijetnost. Mnogi vstopajo in izstopajo, ne da bi jih sploh opazili.

Čudi nas, ker so mnogi potniki, ki so nam najdražji, nekje v drugem vagonu. Puščajo nas same v tem delu našega potovanja. Seveda nam to ne preprečuje prevzeti nase tegobe potovanja in samote, jih poiskati in se jim poskušati pridružiti v njihovem vagonu. Toda, na žalost včasih tudi ne moremo sesti k njim. Mesto poleg njih je zasedel že nekdo drug.

Takšno je pač živjenje. Polno izzivov, sanj, načrtov, upanja, srečanj in razhajanj, brez ponovnega srečanja. In vsi ti trenutki se ne bodo nikoli več vrnili. Poskušajmo iz svojega potovanja skozi življenje narediti največ....
Poskušajmo z vsemi v vlaku živeti v miru. Poskušajmo v vsakem izmed njih videti le najboljše...

Ne pozabimo, da lahko na vsakem delu našega življenskega koloteka kateremu sopotniku tudi zdrsne in da potrebuje naše razumevanje in pomoč. Tudi nam bo lahko kdaj zdrsnilo s kolovoza. In verjemimo, da se bo našel nekdo, ki bo razumel tudi nas.

In največji čudež življenja je v tem, da ne poznamo skrivnosti potovanja in ne vemo kdaj bomo končno izstopili iz vlaka. Isto tudi ne vemo kdaj bodo izstopili naši sopotniki, celo tisi, ki sedijo poleg nas.

Žalosten bom, ko bom moral za vedno stopiti iz vlaka. Verjamem, da bo zelo bolelo slovo z nekaterimi prijatelji, ki sem jih srečal v času potovanja in so mi postali dragi.

Žalosten bom, ker bom moral pustiti svoje otroke same. Vendar pa upam, da se bo potovanje končalo na glavnem kolodvoru. Takrat bom videl kako prihajajo vsi s svojo prtljago, ki je nekateri pri vstopu v vlak celo niso imeli. To me bo zelo raveselilo.

Srečen bom ob misli, da sem jim pomagal dodati nekaj prave vsebine v prtljago. Prizadevajmo si, da bomo imeli srečno popotovanje, da se bo ves trud na koncu poplačal. Trudimo se, da bomo pri sestopu z vlaka pustili prazen sedež, ki bo pri ostalih potnikih, ki bodo nadaljevali potovanje, vzpodbujal hrepenenje, lepe in dobre spomine.

Vsem želim lepo in srečno potovanje!