Mir

Ali je mir res samo nasprotje vojne?

Je samo stvar vojske ali tudi nas?

Ali smo mirni ali v sebi bormo bitko?

Naj dodam še zgodbo o dveh volkovih.

Nekega večera je dedek plemena Cherokee pripovedoval svojemu vnučku o bitki, ki se dogaja znotraj nas. Rekel je, 'moj vnuk, ta bitka stalno poteka med dvema 'volkovoma' znotraj vseh nas. Eden je Hudoben. Jezen je, nevoščljiv, ljubosumen, žalosten, veliko obžaluje,

pohlepen, aroganten, samo pomilujoč, kriv, zamerljiv, laže, je lažno ponosen, ima občutek večvrednosti in je egoističen. Drugi pa je Dober. Vesel, miren, ljubeč, upajoč, spokojen, usmiljen, prijazen, dobronameren, empatičen, radodaren, resnicoljuben, sočuten in zaupa.'

Vnuček je razmisljal o tem in vprasal dedka: 'Kateri volk pa zmaga?'

Dedek je preprosto odgovoril, 'Tisti, ki ga hraniš.'

To zgodbo sem prvič slišala na Al'Anonu v ZDA, in ker me je pretresla njena modrost, sem jo želela podeliti z vami. Tudi jaz imam v sebi dva volkova, in tisti Hudobni je zelo močan. Vsak dan se borim za Dobrega, iščem hrano zanj kjerkoli jo lahko dobim, predvsem pa na Al'Anonu. Če pozabim nanj, takoj zmaga Hudobni, in velikokrat ta hudobni prevladuje. To, da sedaj zmaguje dobri, je sad mojega truda in vodstva Višje sile. Sedaj vem, da moja Višja sila želi da zmaguje dobri, zato je dovolj že to, da jo prosim da mi pomaga. Prej se nikoli nisem zavedala da jaz odločam o tem kateri zmaguje. Nisem se ju zavedala, zato sem sprejemala vse kar je prišlo, dobro in slabo. Nisem se borila, torej hranila dobrega. Svet v katerem sem odrasla je hranil Hudobnega, in tako sem jaz to vzela za samo po sebi sprejemljivo. Tako pač je. Ko sem začela delati na sebi, se učiti in rasti, sem se vedno bolj zavedala dveh Volkov v sebi. Sedaj vsak dan prosim svojo Višjo silo da mi pomaga hraniti Dobrega, in s tem ko jaz hranim Dobrega, vplivam na ljudi okrog sebe, saj vidijo spremembo. Želijo imeti kar imam jaz. Čutijo mir ki ga izžarevam. Spokojnost, ki pride z hranjenjem tega mojega Dobrega volka. Ko se počutim dobro, vem da je zmagal ponovno, in naučila sem se, kako ga hraniti. Kako ga razveseliti, in skrbeti zanj. Moj Dobri volkec je sedaj vesel in razigran, zdrav in močan. Tisti Hudobni pa je shiran tam nekje v temnem kotu. Vsake toliko časa se priplazi ven, še posebno ko nisem pripravljena, in zvito poizkuša priti do hrane. Sedaj se ga že toliko zavedam, da hitro začutim da je blizu, zato ne izbiram sredstev da hitro nahranim Dobrega, saj v primeru da nisem pozorna, tisti Hudobni hitro najde pot...