31. avgust 2010

Za sekico

Ena vintage za mojo sekico.
Saj ni kaj veliko napisat. Uporabila sem Stempelglede štampiljke za podlago, papir je Shabby Chic (T!m Holtz), punčka s psom pa je Crafty individuals (BTW malo me je spominjala na sekico, zato sem jo vzela ;), vrtnice so domača zaloga, veliko rožo pa sem sama "vzgojila" ;)

24. avgust 2010

Pero

Že dolgo so me mučile homemade štampiljke in sem iskala primeren material, da se lotim šniclanja. Kdor išče, ta najde, pravijo in še res je ;)
Tako je nastala ta moja prva lastnoizrezljana štampiljka - pero. Seveda ne sega originalom, ki jih izrezuje Geninne, niti do kolen. Pa kaj, meni je všeč, čeprav je nepopolna v svoji popolnosti ;)

Seveda pa ni ostalo le pri šniclanju, ne, ne! Prvo lastnoizrezljano štampiljko je bilo seveda treba uporabiti tudi na čestitki. In ker je pero, je bila odlična za podlago ptičku.

23. avgust 2010

Rožice

Še ena za rojstni dan, tokrat sem se poskusila v quillingu, pa očitno moram še vadit. Cvetni listi so neenakomerni, kljub temu, da sem se zelo trudila delat enake ;) Pa tudi trak se je odvijal neenakomerno. Kakorkoli, začela sem. ;)

21. avgust 2010

Bad, bad boy!

Naročilo je bilo: odštekana čestitka za fanta, ki je srečal Abrahama ;)

In ker ni bilo na spregled nobene ideje, sem se šla sprehajat na internet, ter našla to. Ha, dovolj odštekano in te KennyK bejbe so res bejbe ;)

Seveda sem si izbrala svojo bejbo, pa tudi izgled čestitke priredila. Uporabila sem K&C papir in sicer 2 z istim vzorcem različnih barv. Dodatki so minimalni, kot se za čestitko za moškega spodobi: trak in par polperlic ;)

11. avgust 2010

Priznam, pozabila sem !

Medtem, ko smo se potepali naokoli, sem (no, moj blog ;) dobila nagrado od kar nekaj blogerk. Vsem se seveda zahvaljujem za izkazano pozornost in nagrado, ter opravičujem, saj sem, ko smo se vrnili, na ta priznanja čisto pozabila.

Nagrado sem prejela od Alenke, Urške, Andreje, Mojce in Sonče. Hvala punce, krasne ste in vaše bloge z veseljem pogledam.



Nagrade ne bom podeljevala naprej, ker tako nisem sledila katera jo že ima in katera ne. Sicer pa se je itak težko odločit ;)

Kot ste lahko opazili, sem blog po dopustu prenovila. Malo me je bilo strah, saj sem pri prejšnji podlagi kar malo posegala v samo kodo in nisem vedela kako se bo obneslo. Pa je šlo; super in hitro in enostavno. Bom še večkrat spreminjala. ;) Tako sem tudi nagrade združila v tekoč trak, ki teče na dnu bloga. Očitno make-over še traja ;)

10. avgust 2010

Gradovi Ludvika II. Bavarskega

Medtem ko so se moji namakali v morju, sva se z možekom odpravila pogledat še preostala 2 gradova, ki jih je dal zgraditi Ludvik II.

Grad
Herrenchiemsee smo si že ogledali skupaj za prvomajske počitnice, tokrat pa je bil na vrsti še pravljični grad Neuschwanstein, ter blizu ležeči grad Schwangau, ki ga je dal zgraditi Ludvikov oče, Maksimiljan II. Bavarski.

Najmanjši in edini, ki ga je zgradil za časa svojega življenja, je dvorec Linderhof z ogromnim posestvom, Venerino jamo (Venus Grotte), umetno narejeno podzemno jamo, ki si jo je Ludvik II. podaril za svoj 32. rojstni dan. Pozimi so jo ogrevali in prirejali v njej Wagnerjevo opero Tannhäuser, samo za kralja. Jama je osvetljevala ena prvih električnih razsvetljav. Najeti so bili strokovnjaki, da bi v njej ujeli moder odsev Modre jame (Blue Grotto) na Capriju, kar pa jim po kraljevem mnenju ni uspelo.

Nasploh je bil Ludvik II. zelo naklonjen raznim "izumom", tako dal v Linderhofu in kasneje v Neuschwansteinu zgraditi "mizico pogrni se". Pod mizo se je nahajal podest, ki so ga z mehanizmom potegnili v spodnje prostore, napolnili mizo in jo dvignili nazaj v prvo nadstropje. Baje je kralj rad jedel sam in ni želel, da so okoli njega služabniki, ki bi mu stregli. V gradovih je bilo centralno ogrevanje in skozi "kamine" je prihajal topel zrak, tudi to je bilo nenavadno za tisti čas.
Po parku, ki je okoli dvorca, se je baje sprehajal ponoči. No, mi2 sva si ga ogledala en lep sončen popoldan. V vsej gužvi okoli dvorca se je bilo tako prijetno sprehajati sam po tej čudoviti pokrajini. Daleč naokoli nobene hiše ali človeka. Večini obiskovalcev se je mudilo nazaj na avtobus. ;)

Nekaj te lepote sem ujela v fotke. Na začetku je še nekaj utrinkov iz Münchenske tržnice.

09. avgust 2010

Mali umetnik

Takoj po zaključku šolskega leta so se mala2 in moja2 odpravili na potovanje.

Kam in kako so šli je tastarejši umetnik takoj prenesel na papir.




No, uganete s slike kako in kam so potovali?

08. avgust 2010

Obletnica poroke

Pred kratkim sta moja2 (starša) praznovala zlato poroko.

Med drugim sta dobila tudi čestitko, ki sem jo izdelala zanju.
Zunaj nič posebnega, bi lahko rekli, že videno in znano: na podlago, izrezano v obliki srca, nalepljene rožice. Najprej sem to videla pri Agnieszki.

06. avgust 2010

Cinque terre

Na vzhodnem koncu Riviere najdemo Cinque Terre (dobeseden prevod bi bil 5 dežel, v resnici je to 5 mest), kamor spadajo Monterosso, Vernazza, Corniglia, Manarola in Riomaggiore; mesteca, ki so vpeta med morje in hribe, do katerih lahko prideš le z vlakom ali po morju.


05. avgust 2010

Turkizna verižica

K tej majčki sem potrebovala verižico. Tako pusta se mi je zdela, ko sem jo nosila in že sem si zamislila verižico v podobnih barvah: turkizna, temno modra in miceno bele. Pa se nikakor nisem spravila zraven, da bi jo naredila. Sedaj, ko je Fimo že ves čas na mizi, pa je bilo potrebno ukrepati ;)

03. avgust 2010

Želve, ŽELVE, želvice

Na tem potovanju so nas želve spremljale povsod. Ne samo tiste v morju, tudi te v trgovinah, pa najsibodi kot reklama

ali pa micene, ki so šle z nami.

02. avgust 2010

Kiti in želva

Letos nas je naš AD peljal do Ligurkega morja, kjer smo se uživali v čofotanju, plavanju in vsem, kar pač spada zraven ;)

Seveda so nas v campu takoj okužili z idejo, da bi šli na lov za kiti in delfini (samo photoshooting :). V Sredozemskem morju živi baje 18 vrst kitov, mi pa seveda nismo izpustili priložnosti, da si jih nekaj ogledamo v živo.

Nepopisen občutek.
Saj sem kite že videla na TV, še bližje, kot sedaj, samo ko ta velikan plava zraven ladje na kateri si, VAU, res ne znam opisati kaj vse se je dogajalo v meni. Vsi smo utihnili, tako si slišal samo njegov izdih in brizg vode in pa šumenje morja. Vse dokler se ni "poslovil" in nam pomahal z repom. Takrat pa so zaškljocali vsi fotoaparati.
Naš tamau pa je bil kr malo razočaran, ker ni videl kitove glave, samo rep ;) In je rekel, da če bi bil on kit, bi se celi pokazal :D

Ujeli smo tudi morsko želvo (v objektiv seveda). Lepotička nas je pustila kar nekaj časa čakat preden je njena glavica pokukala iznad morske gladine, da je vdihnila.

Žal se delfinčki sploh niso pojavili na našem obzorju. Zanimivo, saj pravijo, da delfine vidijo vsakič, za kite pa moraš imeti večjo "srečo". Delfinčke sem sicer že videla v živo (tudi v naravi, ne samo tistih ubožcev v bazenih, ki morajo delat za svoj vsakdanji kruh, mislim ribe), pa bi jih bila vseeno vesela.

Kakorkoli, je že bilo tako kot je moralo biti ;)

Pa še nekaj utrinkov v fotkah: